LUD Literatura, maj 2018 | #Poezija
Pesmi Igorja Štromajerja so nastajale v zadnjih dveh letih s pomočjo algoritmov in različnih programskih orodij za samodejno manipuliranje besedil. Štromajer in njegov računalnik pišeta z elementi svobodno interpretiranega računalniškega jezika, ki na prvi pogled morda deluje hermetično, ob neobremenjenem in odprtem branju pa te hipotetične pesmi — nekatere avtomatsko, v celoti algoritmično generirane, druge polavtomatsko, spet tretje povsem ročno sestavljene —, postanejo univerzalne in ultimativne: vsak od znakov, v katerih so pesmi napisane, vsebuje tisoč drugih znakov, v vsaki od teh pesmi se skriva tisoč drugih. Beremo torej eno, mislimo pa karkoli. In čeprav Štromajerjeva algoritmična poezija temelji na relativnostni matematični enačbi a=tF²: umetnost (a, art) dobimo, če čas (t, time) pomnožimo s kvadratom sile (F, force), je ne beremo manifestno, ampak predvsem kot emocionalno, intimno izpovedno psevdo e-liriko.
Joško Bohunsky
+
3¦×Fń–Qé3 = Mià† [33 text-to-speech computer-read poems]
intima • Igor Štromajer 
You must be logged in to post a comment.