Masaža ega – Press

Izbrani medijski zapisi o razstavi Masaža ega v Projektnem prostoru Aksioma:

– Petra Tanko, Radio Slovenija, Program Ars, Razgledi in razmisleki, 5. junij 2014
“Pogovor z Igorjem Štromajerjem”

– Maša Levičnik, Televizija Slovenija, Kultura ob 22h, 15. maj 2014
“Igor Štromajer: Masaža ega”

– Jela Krečič, Delo, Kultura, 20. maj 2014
“Igor Štromajer masira svoj ego”

– Neža Mrevlje, SiOL, Kultura, 25. maj 2014
“Igor Štromajer: Kadar se toliko ukvarjaš sam s sabo in potiskaš vse na rob mogočega, je to vulgarno”

– Bojan Stefanović, Radio Študent, 26. maj 2014 (od 28. minute naprej)
ART-AREA 234

Bojan Stefanović: IGOR ŠTROMAJER – EGO MASSAGE

Masaža ega je naslov zadnjega projekta spletnega umetnika Igorja Štromajera. Projekt, ki je bil predstavljen pred štirinajstimi dnevi v ljubljanski Aksiomi, s svojim naslovom jasno namiguje na vlogo interneta in socialnih omrežij pri oblikovanju identitete in samopodobe sodobnega posameznika. Bolj konkretno, Igorja Štromajera zanimajo vprašanja pretvorbe digitalnega v analogno oziroma konstantnega prehajanja, ponavljanja in reprezentacije na preseku med virtualno in realno dimenzijo življena. Ključna ideja takšnega razumevanja interneta je izražena s krilatico “the future is offline”, torej prihodnost leži onkraj mrežne povezave. Da internet ne ponuja odgovorov na vsa vprašanja, je jasno že nekaj časa. Vendar pomen in obseg njegove prisotnosti v naših vsakdanjih življenjih očitno še vedno zahteva tudi umetniško obravnavo.

V ta namen je Igor Štromajer, kot maser kolektivnega ega, uporabil on-line fenomen, znan kot meme. Gre za kulturni element, naj bo to podoba, video ali besedilo, ki si ga posamezniki med seboj podajajo in ga širijo preko interneta kot del določene kulturne prakse. Povedano drugače, avtor je v fotografijo svojega portreta digitalno narisal bel in rdeč krog okoli očes. Nato je to predelano podobo postavil za profilno sliko pri vseh svojih profilih na socialnih omrežjih. Kot naslednji korak je začel s pomočjo avtomatiziranih algoritmov vstavljati svoj novi portret v stotine drugih spletnih podob. S takšnim posnemanjem forme popularnih spletnih medijev je ustvaril svojevrsten umetniški meme, ki se je nato virtualno razširil po medmrežju. Smisel projekta Masaža ega pa ne leži v ustvarjanju tovrstnega memeja, temveč v njegovi uporabi kot predmet pretvorbe digitalnega v analogno.

Pričajoča razstava tako ponuja vpogled v prej omenjeno transponiranje virtualnega v realno kot končni produkt projekta Masaža ega. Na ogled so namreč različne materialne inkarnacije digitalnega umetniškega memeja. Od tiskanih fotografij izvirnika in spletnih variacij ter posnemanj, prek slikarskih reprodukcij predelanega portreta do različnih potrošnih objektov, ki ironizirajo merchandising. Tako smo bili obiskovalci otvoritve razstave obdarovani z nalepkami za taganje realnih prostorov, papirnimi maskami za instant anonimizacijo, majicami z logotipom rdečega in belega kroga ter nepogrešljivimi “kdo je pravi hipster” očali v obliki že omenjenih krogov.

Hkrati smo lahko videli zelo elegantno rešitev problema klasične galerijske reprezentacije spletne umetnosti, ki praviloma ne funkcionira dobro zunaj samega spletnega brskalnika. Razlog za to je seveda digitalna determiniranost spletne umetnosti, ki ne pozna konceptov časa in prostora. Ta lastnost predstavlja hkrati odločilno prednost in pomanjkljivost tovrstne umetnosti, ki v smislu učinkovanja in reprezentacije generira zanimive paradokse. Po eni strani je spletni umetnik v položaju, iz katerega lahko potvarja in simulira resničnost na doslej nevideni ravni. Fikcijski potencial digitalne reprezentacije resničnosti zdaleč presega tiste filma, videa in zvočne umetnosti. V virtualnem svetu je možno prav vse. Po drugi strani pa ravno odsotnost časovno-prostorskih kvalitet pomeni nezmožnost vzpostavitve relacije do materialnosti, kar seveda vodi v imanentno izmeščenost in takojšnjo preživetost takšne vrste umetnosti.

Sodobna tehnološka hiperprodukcija nenehno spreminja oblike in pogoje virtualne reprezentacije resničnosti. Pojavnost in funkcionalnost posameznih internetnih fenomenov je tako izjemno nestabilna. Ker spletna umetnost ne more obstajati onkraj spleta, je neizogibno obsojena na to, da zaradi nenehnih transformacij internetnih tehnologij hitro izpade plastično in enodimenzionalno, kot da ji manjka določena intrinzična vrednost. V trenutku svojega nastanka je delo spletne umetnosti že zastarelo.

Ravno transponiranje digitalnega nazaj v analogno Igorja Štromajera lahko razumemo kot poizkus razrešitve tega paradoksa. Pretvorba umetnosti, nastale izključno v digitalnem okolju, nazaj v analogno resničnost pomeni pobeg iz stanja permanentne nestabilnosti skozi njeno materializacijo. Ali drugače, tudi binarna koda lahko meso postane.

Če je bila dosedanja modaliteta delovanja interneta in informacijskih tehnologij strukturirana kot izrazito enosmeren proces, kjer digitalno posnema resnično v smislu proteze ali ekstenzije, pa Masaža ega in podobni projekti skušajo vzpostaviti umetniško prakso, pri kateri analogno posnema virtualno. Gre za razumevanje, ki upošteva in sprejema vplive informacijskih tehnologij kot komponente ene same nedeljive resničnosti. Nove tehnologije nepovratno spreminjajo našo percepcijo sebe in okolja in ravno spletna umetnost obravnava resničnost kot digitalno dopolnjeno celoto. Svet, ki ga sami strukturiramo, je sedaj nasičen s tehnološkimi reprezentacijami imaginarnega in Deleuzovskega virtualnega. Masažo ega, ki vzpostavlja povratno zanko medsebojnega posnemanja analognega in virtualnega, bi lahko okarakterizirali tudi z geslom “realnost vrača udarec”.

Prihodnost je torej zagotovo nekje off-line. Poglavitni razlog je v tem, kaj je internet postal od svojega začetka do danes. Po avtomobilu, TV-sprejemniku in mobilnemu telefonu je ravno internet najbolj radikalno skrčil fizični prostor in hkrati ustvaril nešteta paralelna vesolja. Vendar je ta čarobni trenutek že zdavnaj mimo. Subverzivni in revolucionarni potencial je iztrošen, dokončna usoda interneta se je izkristalizirala kot tista potrošne dobrine par exellance. V tej vlogi zdaj relativizira in spreminja v banalne potrošne dobrine vse, česar se dotakne. Kar pa je v današnjem svetu prav vse. Kapital je uspel difuzirati nevarne potenciale interneta ter ga preoblikovati v še eno strategijo ohranjanja statusa quo. Slednje poteka kot kolektivna Masaža ega, ki spodbuja kult osebnosti in religijo narcisoidnih potrošnikov. Ta je vse preveč dobro izražena v obliki različnih socialnih omrežij ter drugih fenomenov spleta dva in tri pika nič.

Ravno začetek tega leta je iz ZDA prišla novica, ki potrjuje domneve o prihodnosti brez veze. Sodna oblast je namreč razveljavila tako imenovani net neutrality act, torej zakonodajo, ki uravnava nepristranskost in enakopravnost pri dostopu do interneta. Predlog novega zakona bo telekomunikacijskim podjetjem omogočil, da svojim odjemalcem tržijo različno zmogljive kapacitete širokopasovnih povezav. Končni uporabniki se bodo zaradi tega lahko kmalu znašli v položaju, ko bodo plačljive spletne strani velikih korporacij delovale normalno, tiste zastonjske pa počasi ali pa sploh ne bodo dostopne. Kritiki to potezo razglašajo za prvi korak na poti preobrazbe interneta, kot ga poznamo do sedaj.

Če je bil internet zasnovan na nevtralnem principu, tako kot električno omrežje, kjer nikogar ne briga, kaj vtikamo v vtičnico, pa zdaj kapital skuša vpeljati princip delovanja kabelske televizije z omejenim in plačljivim dostopom. In to dejstvo lahko bistveno spremeni tudi naravo spletne umetnosti.

Aksioma | Ego Massage